V tem tednu smo imeli možnost prisluhniti dr. Mihi Kramliju, vodji amulante za zadravljenje zasvojenosti nekemične odvisnoti.

Le nekaj poudarkov njegovega razmišljanja želim delti z vami.

Pri nekemični zasvojenosti moramo vedeti, da se začne že od zibelke. To pomeni, da imamo danes namesto zvončkov, vrtiljakov, metuljčkov in čebelic, nad zibelko monitorčke, ki oddajajo intenzivne zvoke. Tako mi že otroka v zibelki naravnamo na intenzivnost. To je prvič v zgodovini človeštva, da se dogaja, da otroške možgane navajamo na takšno intenzivnost. Še preden otrok shodi s tem nadaljujemo in mu damo elektronske igračke. Pri teh otroških igračah, ko otrok pritisne, zakikirika petelinček, laja kuža, muka krava … Takrat otrok sledi tem zvokom. A v tej elektronski igrački so skriti vsi psihološki triki, da ta njegove možgane nagrajuje. Torej ko otrok ponovno pritisne na gumb, da zariga osliček, to ni iz njegovega spomina, kam mora pritisniti, niti to ni njegov premislek, ampak on samo sledi ugodju. Otroka počasi usmerjamo, da deluje po ugodju, ne po premisleku.

Mi že obravnavamo mladoletnike, ki niso sposobni prehoditi niti petsto metrov in ne zmorejo po stopnicah do naše ambulante, ker so tako zadihani. Tako bodo imeli že pri dvajsetih, tridesetih letih težave, kot jih imajo danes šestdeset, sedemdesetletniki. S hrbtenicami, kolki, z ožiljem, krvnim tlakom in diabetesom. To bo odpiralo kar zgodnja obolenja.

Potem je tukaj problem, s katerim se bo civilizacija morala soočiti; da imamo danes že več kot 50 odstotkov otrok, ki svoj prosti čas preživijo v virtualnem svetu, ne pa v realnem. To zdaj počasi prihaja v vrtec in osnovno šolo. Seveda pa ne vrtci, ne osnovne šole, ne vzgojitelji in ne učitelji niso pripravljeni na ta nov svet, na te nove ljudi, ki se čisto drugače vedejo, drugače razmišljajo in imajo drugačno sposobnost koncentracije. Tu nastaja sprememba, na katero nismo pripravljeni.

To se pravi, da bo nova tehnologija tesno prepletena s kariero posameznika. In s tem ni nič narobe. Ko delamo s pomočjo telefona, tablice in računalnika, takrat naši možgani, narava je zelo milostna, sporočijo da smo utrujeni, da moramo narediti odmor in se naveličamo dela. Tako ne zasvoji, saj nas narava sama zaščiti. Če pa sem jaz na telefončku, tablici, računalniku za zabavo in za sprostitev, pa me možgani ne opozorijo “Dosti imaš, naredi odmor, naveličan si,” ampak pravijo “Bodi vedno dlje, bodi vedno bolj intenzivno, vedno več tvegaj.”

Tako imamo v ambulanti ljudi, od katerih je eden izgubil oziroma zapravil petindvajset milijonov evrov. Drugi tri milijone, tretji sto tisoč evrov, in tako dalje. Če je človek na borzi ali na stavah in ima ta zagon: “Bodi vedno dalj, vedno bolj intenzivno,” tak človek izgubi nadzor nad svojimi financami, nad družinskim življenjem in nad aktivnostjo v službi. Posledično se ločuje, bankrotira in zapira vase, tudi samomorilnost je povezana s tem.

Zato je treba ločiti med odvisnostjo, ki je nekaj dobrega in med zasvojenostjo, ki jo moramo preprečiti. Pri uporabi nove tehnologije za zabavo je potrebno postaviti časovne in prostorske omejitve.

Torej ko starši rečejo, da z njimi lahko dela, potem je treba otroka, preden začne delati s pomočjo nove tehnologije, vprašati: Kaj boš delal? Koliko časa predvidiš, da boš delal? Ter, vmes te pridem pogledat in izdelek hočem videti. Ne pa reci, tam imaš in delaj. Tako si starši le kupujemo mir pred otrokom in ga ne navajamo na delo.

Vedno bolj sem prepričan, da potrebujemo v pripravi na rojstvo otroka, v materinskih šolah, pa tudi v pripravi na krst otroka, pri tistih ki krstijo, tudi te vsebine. Takrat govorimo o dojenju in o higieni dojenčka, to je nujno, ampak morali bi govoriti tudi o uporabi nove tehnologije v otrokovem življenju. Takrat morajo starši pravočasno priti do podatkov, informacij in znanja, glede novih tehnologij, saj jim bo tako potem lažje.

To se začne čisto enostavno. Oče pride k otroku in mu veli, naredi to in to. In otrok odvrne, bom naredil. Čez pet ur pride oče in vpraša, Filip, zakaj tega nisi naredil in Filip reče, ker mi nisi nič rekel. Oče mora narediti premislek. Majdun, pa saj to se mojemu sinu zgodilo ta teden štirikrat. U, zdaj se pa ne bo več. Zdaj mu pa moram postaviti mejo: »Poslušaj sin, zdaj boš pa imel omejitev od te do te ure, ker opuščaš delo za šolo, zanemarjaš stvari, ki si jih rad počel, ne delaš domačih obveznosti in si zaprt v svoji sobi. Konec bom naredil temu, omejil bom. Časovno in prostorsko omejil.«

Če oče tega ne naredi, gre Filip v drugo stopnjo. Pri tej bo Filip brez cilja in namena, v prazno srfal po različnih vsebinah, čeprav nima nobenih stvari na napravi za narediti, ne za šolo, ne za klub, ne za prijatelje. Dolgčas mu je in ne ve kaj bi, zato se zamoti tako, da srfa po različnih vsebinah. Oče ga cel teden opazuje in na koncu tedna mu reče: »Glej Filip, gledal sem te, ta teden si vrgel 42 ur proč.«

V ambulanti imamo 61 mladostnikov, ki so letno več kot 3.000 ur na igricah in na socialnih omrežjih. Mi pa smo v službi 2.100 ur letno. To se pravi, da smo starši popolnoma zblazneli, da svojemu otroku dovolimo, da so na monitorčkih več, kot smo mi v službi. Zdaj pa si zamislite, da bi otrok ta čas bral knjige. To bi bila velika razlika.

No in teh 61 je popolnoma nefunkcionalnih. Ne morejo dokončati osnovne šole, ne morejo dokončati srednje šole. Popolnoma so spremenjeni, imajo težave s higieno in s prehranjevanjem. Teh 61 tudi nikamor v naš sistem zdravljenja ne moremo vključiti.

Če oče tukaj ne bo rekel, poglej, zdaj pa zadosti tega, postavili bomo neka pravila, neko strukturo uporabe nove tehnologije, gre ta Filip v tretjo stopnjo, ki pa je, da on v sebi izoblikuje prepričanje, da ga čaka neverjetno presenečenje. To neverjetno presenečenje izraža tako, da mora, ko gre na stranišče, ko gre spat, ko se uči in ko gre ven, imeti telefonček pri sebi. Če ne, postane nemiren in neznosen … Tako je neka petnajstletnica rekla, da če mi vse to vzamete, se bom kar ubila.

Tukaj je treba jasno in glasno povedati svojim otrokom, in starši bi se morali zavedati, da osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona, niti srednješolec v prvem in drugem letniku srednje šole. To se pravi, ne morejo biti lastniki nove tehnologije. Poglejte, jaz imam tukaj enega gospoda, ki je 25 let pil. Pil tako, da je bilo groza. No in sedaj štiri leta ne pije. Zdaj pa si zamislite, da jaz njemu rečem: »Gospod Jože, štiri leta ne pijete, zato boste spali v vinski kleti, pa še zaklenil vas bom, pa Bog ne daj, da sod vina odprete.«

Jaz tega ne smem zato, ker je skušnjava prevelika. In zdaj si zamislite, da svojemu otroku, ki je osem, devet, petnajst let star, rečem pojdi spat, v sobi pa ima pameten telefon, tablico, računalnik, televizijo, PlayStation … Skušnjava je prevelika. Jaz tega ne smem narediti.

Ko govorim, da osnovnošolec in srednješolec ne more biti lastnik nove tehnologije, govorim o tem, da ne sme z njo hoditi spat, na WC …, mora pa jo uporabljati. Toda mora mu biti dosegljiva v dnevni sobi, v kuhinji, v skupnih prostorih … ne sme pa z njo razpolagati kot lastnik. Se pravi hoditi z njo v posteljo … Gre se za to, da ustvarjamo družinsko kulturo uporabe nove tehnologije. Ne more biti njen lastnik, lahko jo uporablja.

(Skupno 57 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost